21. marec je bil zanimiv dan, saj je velika večina študentov jezuitskega kolegija dan prej ostala v domu, namesto, da bi odšla za vikend domov. Le katera stvar je tako zanimiva, pomembna in nosi tako težo, da smo že komaj čakali na njen ponoven prihod? Olimpijada katoliških študentskih domov seveda! Največji tekmovalni športni dogodek, kjer se tradicionalno v prostorih Zavoda Sv. Stanislava v Šentvidu vsako leto odvijajo tekme odbojke, košarke in nogometa ter vzporedno tekmovanja v šahu in namiznem tenisu. Pa na kratko obnovimo kako so se te bitke in borbe odvijale…
Kot uvod je v novi dvorani potekal nagovor organizatorjev dogodka ter jutranji blagoslov. Po krajšem ogrevanju je prišla na vrsto disciplina, kjer je pomemben visok skok, hitri refleksi in mirna glava – odbojka. Lanski rezultat je predstavljal bron kar je že samo po sebi visok rezultat, toda »kolegijci« smo se odločili bron obarvati en odtenek višje, in sicer v srebro. Po napetih skupinskih tekmah je sledil finale, ki nam je vsem povzročal velik stres, saj smo bili večino časa na enakih točkovnih izidih kot naši nasprotniki. Za las nam je zlato spolzelo skozi prste, a močno opazen je bil napredek iz prejšnjega leta in spodbujanje navijačev.
Sledila je košarka, kjer smo prišli v top 3 ekipe na olimpijadi. Po majhnem porazu v drugi tekmi, smo se disciplinirali in vzeli stvari v svoje roke v tekmi za bronasto kolajno, kjer smo z izjemno dobro in precizno ekipno eksekucijo gladko povozili nasprotnike z rezultatom 15:4.
Vzporedno je potekalo tudi premikanje črno-belih figur, kjer nam osvajanje vrha ni bilo usojeno. Vseeno so na šahu naši zastopniki pokazali trud, ki so ga vložili v priprave in z dvignjenimi glavami dosegli dober rezultat.
Po zgledu košarke smo se brona držali tudi v namiznem tenisu, kjer je naš Jakob Debevec ponovno zasedel podium kot na lanski olimpijadi.
Nazadnje je sledila igra z žogo, ki je ena najstarejših in katere privrženci pristajajo na uporabo svojih nog za kontrolo in brcanje žoge. Tudi pri nogometu smo si pot počasi utirali proti vrhu in prispeli na prizorišče bitke kjer, ali kraljuješ, ali pa odideš s sklonjeno glavo. Igrali smo proti najboljši ekipi, ki ji naši dobri pripravi, hitri in odločni igri, ter želji po zmagi ni uspelo kljubovati. Finale se je končal z rezultatom 0:0 in sledile so 6-metrovke, kjer se je kljub izjemnim obrambam našega golmana Sergeja sreča nasmehnila nasprotnikom. Zadovoljili smo se s srebrom, na kar smo izjemno ponosni.
Za zaključek moram omeniti naše priprave na olimpijado, saj smo v skoraj vseh disciplinah bili med tremi najboljšimi, kljub številčni premoči ostalih študentskih domov. Vsak ponedeljek smo dosledno koristili termin rekreacije na srednji zdravstveni šoli v Ljubljani, kjer smo garali in trenirali, zadnji mesec pa te treninge še pojačali in jih zaključili z skupnimi posveti, taktikami in plani, ki so nam pomagali doseči čim boljši rezultat. Delo se je izplačalo, saj smo zadovoljni z našimi dosežki in performansom, ki smo ga pokazali, ter dokazali, da imamo borbeni duh, veščine in srce pravih športnikov.
Iskreno se želimo zahvaliti tudi podpori rektorja kolegija p. Damjana Ristića in ravnatelja Janeza Gorenca, da sta se z nami udeležila tega pomembnega dogodka, za nas navijala in nas spodbujala tudi, ko tehtnica ni bila nagnjena na našo stran. Zahvale gredo tudi organizatorjem dogodka za gostitev dogodka in njihovo predanost, da so se res potrudili tekmovanja izpeljati dosledno, kar jim je tudi uspelo. Ne smemo pa pozabiti ostalih navijačev in udeležencev, ki so kakorkoli pripomogli k temu prečudovitemu dogodku, ki nas je vse močno povezal in zbližal – tudi vam iskrena hvala! Smo že pripravljeni na naslednje leto, kot je potekal naš vzklik na tekmah – »tri, štiri, Kolegij!«
Zdrav duh v zdravem telesu pravijo. Mi kolegijci se tega držimo in se zavedamo, da včasih ni zmaga tisto, kar šteje, ampak tisto, da ostanemo povezani, kot pravi bistvo našega gesla »Semper colligare« (vedno povezovati).
Ambrož Rukav
