V petek, 1.3.2024, smo se v popoldanskih urah odpravili na pot že z zamudo, saj so Aljaža zadrževali Dolenjci na ekskurziji v Nuklearno elektrarno Krško. Porazdelili smo se v dvoje avtomobilov, ker pa je bila podajnost podvozja drugega vozila prevelika, smo bili primorani bolj umno razporediti tovor. Kolegijce je med potjo že načela lakota, zatorej smo se, zamudi navkljub, v edinem slovenskem KFC-ju ustavili, da smo lahko v znamenitih vedrih ocvrtega piščanca uživali še pred prestopom državne meje, kjer se avstrijski policisti niso preveč za avtomobila slovenskih registrskih oznak menili. Okoli Gradca so nas naši severni sosedi prvič presenetili. Nad avtocesto je namreč visela omejitev s pripisom IG-L, k sreči je Aljaž urno izbrskal, da to pomeni avstrijski okoljski zakon “Immissionsschutzgesetz-Luft”, ki pa ne velja za zelena vozila. Naša avtomobila sta bila sicer sive barve, za oprostitev omejitve pa bi le zeleni registrski tablici potrebovala. Dalje nas je varno vodil ženski glas iz aplikacije GoogleMaps mimo Dunaja do Ivanke pri Dunaji, kjer sta nas navkljub pozni uri, še vedno prijazno pričakala gostitelja. Gospa je govorila v sicer okorni slovenščini, kar pa je bilo bolje kot gostiteljeva angleščina. Kmalu je prispel še drugi avto, vendar velja poudariti, da je Ivanka zemljepisno lastno ime inu ne osebno, prav tako pa, kot smo ugotovili, Slovaki nazivajo z Dunaj bližnjo reko, kateri bi mi rekli Donava.
Spali smo v hišici na grajskih vrtovih, zjutraj pa nas je pričakal zajtrk, od katerega ni veliko ostalo, ko so vsi Kolegijci prilezli iz sob. Do središča Bratislave smo imeli okoli deset minut vožnje, tam pa so nam prijazni slovaški jezuiti omogočili prostor za naši vozili na sicer ozkem dvorišču tik ob enem izmed premnogih trgov. Sprejel nas je pater Vlasto in dve dekleti, ki sta obiskovali angleško mašo v Ljubljani.
Vlasto je velikodušno odprl vrata Jezuitske cerkve v Bratislavi, kjer so bili Kolegijci presenečeni, saj sicer lepa cerkev ni imela zvonika. Vlasto je pojasnil, da je bila zgrajena kot protestantska cerkev, nadvsezadnje pa je streljaj daleč že uršulinska in frančiškanska cerkev, kjer zvonovi tudi lepo zvonijo, takoj čez cesto pa je stolp z mestno uro. Kot se je naš minister za zunanje zadeve v Kolegiju pozanimal, je v taistem stolpu še vedno topovska krogla iz napoleonovih časov, kar slovanski bratje niso poznali. Seveda so Kolegijci kroglo opazili in presenetljivo je, da ni bila pretirano rjasta - očitno dobro skrbijo zanjo. Na drugem koncu taistega trga se nahaja znameniti kip Schöne Náci in malenkost naprej tudi delavec v jašku. Vlasto nam je razkazal tudi razkošje stolne cerkve sv. Martina, njeno kripto in premnoge relikvije. Kot zanimivost velja, da je bila tu kronana tudi kraljica Marija Terezija, zato je s posebnimi medeninastimi znaki po tleh označena pot kronanja. Naša skupina je sledila tej poti do znamenitih Mihaelovih mestnih vrat in se nato povzpela po ozkem stopnišču na vrh stolpa, od koder je sicer lep razgled na mesto, vendar Kolegijcem ta sobotni dan ni bil podeljen z lepim vremenom. Če že ne drugega, se je lepo videlo ljudi, ki so hodili spodaj. Tam smo naključno srečali še dva Slovenca, čeravno ni bilo obilice skupin Kitajcev s pametnimi telefoni. Na tem mestu sta nas slovaški študentki zapustili, slovo pa ni bilo težko, saj nas je pater Vlasto peljal na kosilo v bližnjo krčmo. Tam smo si ob meniju za konec tedna, ki sestoji tako iz juhe, glavne jedi in sladice, kot tudi iz vrčka piva, napolnili želodec s specialitetami golaža s posebnim kruhovim knedlom, dunajskega zrezeka in majhnih krofov za sladico, katerim bi slovaki rekli šiške. Po kosilu nas je sicer prijazni vodič zapustil, vendar nam je vseeno pokazal pot na Bratislavski grad, kjer smo se, rahlemu dežju navkljub, Kolegijci dobro znašli. Peščica jih je odšla na vrh stolpa na drugi strani Donave, druga peščica proti muzeju transporta, kjer jih je sicer prijazen starejši kustos ob zaprtju pospremil ven, preostanek Kolegijcev pa je ostal v gradu. Kaj kmalu smo se vsi našli na trgu pred Jezuitsko cerkvijo in ker je bilo ostalo kar nekaj časa do večernega druženja, smo se odpravili preko mestnega središča. Kmalu smo videli znan znak z napisom Lidl, kateremu se nekateri Kolegijci niso mogli upreti. Po tej potešitvi smo lahko začeli iskati krčmo, vendar se je to izkazalo kot težka naloga. Nekatere so bile preveč nagajive, spet druge pa premalo “slovaške”, zatorej smo večkrat prispeli na že znane trge. Čeravno krčme nismo našli, smo tudi pri slovaških jezuitih in v družbi organizatorjev Taizèskih srečanj dobro jedli in pili. Prgišče dobrot smo prinesli iz Slovenije, drugo pa so pripravili gostitelji. Aljažu in večini Kolegijcev je bilo nadvse pri srcu rdeče vino izrazito sadnega okusa, za katerega pa niti Vlasto ni vedel, točno od kod je, saj je bilo očitno, da je to vino dobre domače izdelave. Na naše veselje ga je nekaj tudi ostalo, katerega je Vlasto rade volje podaril tudi ostalim Kolegijcem in rektorju Damjanu, ki se niso uspeli udeležiti izleta. Vina je seveda že zmanjkalo. Po zaključku druženja smo se pridružili Taizèjcem pri molitvi in nato odšli nazaj k iskanju krčme, tokrat ob pomoči Vlasta, zato je bilo iskanje bolj uspešno. Pokazal nam je veliko pivnico, iz katere pa so nas prijazno napotili ven, saj se je bližal čas zaprtja. Vendar je Bratislava bogata s pivnicami, saj smo nedaleč proč našli že novega pivovarja s prijetnim ambientom.
Tako smo zaključili prvi dan bivanja, za naslednji, Gospodov dan, pa smo doživeli prelepo vreme in se udeležili maše v prestolnici. Nekateri Kolegijci so prisegali na angleško mašo, preostali pa na slovaško, na kateri podobnostim med imenoma države navkljub ni bilo zaznati izrazite podobnosti med jezikoma. Četudi smo iz župnikove zahvale lahko razbrali, da omenja škofa Stanislava. Za nedeljsko kosilo smo izbirali, v kateri krčmi ga bomo doživeli. Žal je demokratična večina raje izbrala spoznavanje ugodne cene v enaki gostilni kot dan poprej, kot novo kulinarično doživetje. Seveda smo izbrali drugačne menije, čeravno smo bili ponovno postreženi s šiškami. Ker se je bližal čas odhoda, smo se v izogib zamude odpovedali ogledu Devinskega gradu in se zato sprehodili do obrežja Donave. Tam je bilo kar živahno, predvsem zaradi ugodnega vremena. Ob odhodu smo se iz srca zahvalili Vlastu za njegov trud in ga povabili v našo prestolnico ter nato krenili nazaj.
Aljaž Ravnikar
na Dovju, 17. 3. 2024